Najuspešnejši slovenski izseljenski pisatelj Louis Adamič se je izselil v ZDA leta 1913. Zaradi prodornosti svojih del - 20 knjig, približno 500 člankov in leposlovnih revijalnih objav, predavanj, radijskih oddaj ipd. - je Adamič postal pisatelj nacionalnega ugleda in gost predsednikov Roosevelta in Trumana, dobitnik najrazličnejših nagrad, priznanj in pisateljskih štipendij; med drugim je bil dobitnik Guggenheimove štipendije in dobitnik Anisfieldove nagrade za najboljše delo o rasnih vprašanjih v sodobnem svetu.
Adamičeva dela so bila izbrana za police knjižnice v Beli hiši, prodrla so v antologijo izbrane ameriške proze, med učbenike na številnih ameriških kolidžih, med literaturo, ki so jo razdelili ameriškim vojakom ob vstopu ZDA v drugo svetovno vojno, med dela, ki so bila deležna vedno novih izdaj, ponatisov in prevodov v druge jezike.
Predavateljska turneja »Strpnost ni dovolj!«
Louis Adamič se je leta 1947 odpravil na predavateljsko turnejo po Združenih državah, ki jo je naslovil »Strpnost ni dovolj«. V predstavitvi njegovega dela bomo skušali pojasniti, zakaj je bilo opevanje strpnosti zanj problematično, podobno kot je nasprotoval ideji, ki se skriva za krilatico »talilni lonec«, kar naj bi že pregovorno bile Združene države.
»Kaj pomeni 'biti strpen' v praksi? Pomeni, da te zaradi tega, ker si bil rojen v Italiji ali Rusiji ali ker se pišeš Wasielewski ali ker si Jud ali temnopolt, ne napadam zgolj zato, ker dihaš isti zrak. Strpen je tisti, ki pasivno prenaša nekaj, kar mu ni všeč. Strpnost je krinka, za katero se skriva nestrpnost; in ta krinka kaj hitro lahko pade. Zdi se, da strpnost deluje takrat, ko ni resnih družbenih težav, kot je npr. brezposelnost.«
- Louis Adamič v predavanju leta 1947
vir slike: https://en.wikipedia.org/wiki/Louis_Adamic
Zanimalo nas bo, kaj je po Adamičevem mnenju ostajalo prikrito za obema na videz neproblematičnima frazama. Svojo družbenokritično ost je v besedilih usmerjal v rasne in etnične napetosti, ki jih je prikazoval na ozadju nepomirljivih razrednih protislovij družbe, v kateri je še kot mladenič zaživel na predvečer prve svetovne vojne.
Njegov neusahljiv interes za priseljenstvo v ZDA je gotovo izhajal iz osebne izkušnje. A Adamič se je znal postaviti na pozicije, ki so širše od zgolj posameznika. Razmišljal je o skupnostih, zaradi česar si je lahko zamišljal družbo, temelječo na solidarnosti in enakopravnosti.
Na tokratnem srečanju knjižnega kluba bo predaval Blaž Gselman.
O predavatelju
Blaž Gselman je literarni zgodovinar in filozof. Pripravlja doktorat na temo Adamičevega dela. Raziskovalno se posveča odnosom med družbenim razredom ter raso, etnično pripadnostjo in spolom. Od septembra 2021 do junija 2022 je kot Fulbrightov štipendist bival v Minneapolisu, kjer je na Univerzi v Minnesoti raziskoval Adamičevo zapuščino v tamkajšnem arhivu Raziskovalnega centra za zgodovino priseljevanja.
Trenutno je delno zaposlen na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, kjer je sodelavec raziskovalnega projekta, posvečenega vplivu slavista Matije Murka na primerjalno literarno vedo. Občasno piše gledališke kritike in prevaja humanistično literaturo iz angleškega jezika. Je član uredniškega odbora založbe Sophia.
Datum srečanja
sobota, 9. marec 2024, ob 9h Centralni Standardni čas (Chicago) — 10h EST, 8h MST oziroma 7h PST
dogodek bo potekal prek Zooma
povezavo do Zooma prejmete po prijavi na dogodek (spodaj)